ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [78/172]  Naprej >>

BLATNE VOJNE
Žan Augustinčič, OŠ Frana Roša, Celje, 7.a

    Nekega dne se je Gorazd, povsem običajen najstnik, odpravil na obisk k prijatelju. To je bil profesor Znanomer. Vstopil je v hišo, a ni bilo nikogar v njej. Pogledal je v klet in zagledal doktorja, kako se ukvarja z nenavadnim aparat. »Kaj pa počnete, profesor?« je vprašal začudeno. Profesor pa: »Ah, samo časovni stroj končujem, poba!« »A ga lahko preizkusim?« Njegovemu pogledu se znanstvenik nikakor ni mogel upreti in fantu je dovolil, da je odpotoval v prihodnost, čeprav stroj še ni bil povsem izpopolnjen.
    Prispel je v nekakšno centralo, a vse je bilo drugače. Nenadoma so Gorazda zgrabili varnostniki in ga odpeljali v pripor. Ko so izvedeli, da je iz preteklosti, so mu razložili nekaj podrobnosti … Neznanec je dejal: »Tukaj si v Organizaciji Zemljanov ali OZ. Ta je nastala po tretji svetovni vojni, ki se je končala leta 2014. V hudih bojih je izdihnilo skoraj vse človeštvo! Skrbimo za mir na Zemlji in na kolonijah Marsa, kjer proizvajajo blato v velikih količinah. Uporabljamo ga za proizvodnjo hrane. V nenehni nevarnosti smo, saj so nas napadli Vesoljci, kruti Barvagi, ki bi radi zasegli blato za proizvodnjo in razvoj orožja. Za obrambo našega osončja pred okrutneži skrbi oddelek, imenovan Zemeljska zvezna flota, ZZF.« »Krasno. Se vam lahko pridružim?« »Lahko si strelec na enem od galaktičnih rušilcev.« »Sprejmem, vendar sem lačen!«
    Po obilnem kosilu je Gorazd začel novo službo. Ker se je časovni stroj pokvaril, druge izbire tudi ni imel. Postal je strelec na galaktičnem rušilcu, enem najboljših v floti. Imenovali so ga Bik, ker je vedno zmagal, a je bilo njegovo uradno ime Strela. Dolgo časa je bilo vse mirno, saj Barvagi niso napadali zemeljske zveze. Kmalu pa so vnovič ogrozili kolonije na Marsu. »Barvagi napadajo! Strela v boj, podprite Mars!« se je glasil ukaz. Poveljnik je kričal: »Biki, v boj!« in rušilec je mehko zajadral proti Marsu. Zagledali so ladjo, ki se je bližala. Bila je mogočna križarka s planeta Barvagije. Zemljani so izstrelili opozorilni strel. Sprejeli so sporočilo sovražne ladje: »Yjik luarch stowish!« kar pomeni »ne morete nas ustaviti!«
    Po močnemu obstreljevanju z gumijastimi medvedki je Gorazd izstrelil medvedka naravnost v izpuh enega od motorjev. Posadka Barvagov se je teleportirala domov, ladja je eksplodirala. Gorazd se je izkazal in Zemljani so zmagali.
    Na postaji je Gorazd prejel odlikovanje za pogum. Stanje se je umirilo. Ni bilo ponovnih vpadov tujih flot, a so se vrstile napetosti v Organizaciji Zemljanov. Odcepila se je skupina predstavnikov, ki so oblikovali Lunarni imperij. Le-ta je zasedel Luno in začeli so se boji med ladjevjema obeh sil. Bojevali so se v manjših in hitrejših lovcih, saj je bilo za rušilce premalo prostora. Tudi Gorazd je bil premeščen na enega takšnih lovcev. Boji so bili izenačeni, a je imperiju hitro zmanjkalo blata in prebivalstvo je stradalo. Morali so se predati in zvezna vojska je okupirala Luno, hkrati pa odprla dovoz blata, ki je bil vir življenja.
    Blata je primanjkovalo tudi na Zemlji, Mars pa ga ni mogel pridelati dovolj za celotno zvezo. »Odpraviti se bomo morali na Venero, kjer bo potrebno priskrbeti potrebne pline, da lahko nadaljujemo s proizvodnjo blata …!« je naznanil poveljnik. »Nekoč jih je bilo v izobilju,« mu je mrmraje presekal besedo Gorazd. »Imeli smo jih, a so bili uničeni v tretji svetovni vojni,« se je zaključil kratek pogovor.
Galaktični rušilec Strela se je po zadnjem postanku na Marsu odpravil proti Veneri. Tam še ni bila doslej nobena ladja zveze in tudi sonde niso mogle oddajati kvalitetnih signalov domov.
    Nemoteno so se približali planetu. Rušilec je ostal v orbiti, na površje so poslali le manjšo prevozno ladjo, v kateri so bili znanstveniki in nekaj vojakov za spremstvo. Na Veneri je plinasto ozračje, zato so bili odeti v posebna oblačila, ki so jih močno ovirala pri hoji.
    Že so pristali, ko so posadko nepričakovano napadle tri tuje ladje. Niso bili Barvagi. Takih ladij v zvezi še niso videli. Bila je skupina Kentavrijancev; bitja iz osončja Alfa Kentaura. O njih so se širile govorice po kolonijah na Marsu, a jih nihče še ni videl niti pričakoval v tem delu osončja. »Vsi na bojne položaje! Rdeči alarm!« je zavpil poveljnik. Rušilec so obstreljevali z bonboni iz čokoladi podobne snovi, Strelini gumijasti medvedki pa niso naredili veliko škode. Ob zadetku je Gorazd sporočil: »Desni bok je hudo poškodovan, kmalu bo tudi onesposobljen!« »Izgubljamo kisik,« je javil nekdo iz tehnične enote. »Znanstvena enota, hitro se vrnite!« je sporočil poveljnik enoti na Veneri. Takoj po prihodu znanstvenikov se je rušilec umaknil proti Zemlji.
    »Imamo dovolj materialov?« je vprašal poveljnik nestrpno.»Da, zbrali smo množino plinov, ki jo potrebujemo za izdelavo blata. Blata bo dovolj za nekaj sto let!« je poročal znanstvenik. Trudoma se je galaktični rušilec vrnil in proizvodnja blata se je začela, lakota v zvezi pa končala. Blata je bilo v izobilju, hrane prav tako.
    »Kako je z mojim poslanstvom pri vas?« je vprašal Gorazd poveljnika. »Ne vem. Težko je predvideti boj. Nihče si ga ne želi, a kaže, da nismo dovolj zreli …« je odgovoril. Bilo je obdobje miru in proizvodnja je gladko tekla, dokler se niso začeli nemiri na Marsu. Kolonije so prenehale pošiljati blato in nekateri so slutili, da zahtevajo samostojnost, tega pa Zveza Zemljanov ni hotela sprejeti. Zdaj je bila Strela poslana na mirovno misijo, njen cilj pa je bil zadušiti upor in vzpostaviti dovod blata. Kolonije na Marsu niso imele lastne flote, zato so bile prisiljene sprejeti mirovne pogoje. Težava manj, a Gorazdu je bilo dovolj. Toliko sporov in prerekanja in vse le zaradi blata?!? Izumiti je želel nekaj, kar bo nadomestilo surovino, ki sproža bitke. Delovati je moral prikrito. Če bi ga odkrili, bi to verjetno pomenilo konec njegove kariere, njegove svobode in obstoja …
    Po dolgih urah preiskav in mnogih poskusih je ostajal praznih rok, še vedno brez uspeha. Nobena kemikalija ali biomasa ni mogla zamenjati učinkov blata, na katerem so uspevale različne vrste hrane. Medtem so se težave kopičile: blato je postajalo manjvredno glede na svoj sestav. Vedno več je bilo potrebnega za enako količino surovin in hrane. Zveza Zemljanov je poslal poslala celotno floto z izjemo dveh rušilcev na roparski pohod proti Barvagiji, kjer so proizvajali drugačno vrsto blata, nekakšno superblato.
    Ko so se približali Barvagiji, jih je pričakal mogočen roj ladij. Vnel se je hud boj, mnogo rušilcev in bojnih križark je bilo uničenih. Čeprav so Zvezne ladje streljale zelo natančno z gumijastimi medvedki, pa niso bile kos mogočni floti Barvagov.
    Eden izmed rušilcev je pristal na planetu in izropal planetarno rezervo superblata. Kljub močnemu odporu domačinov in silovitemu obstreljevanju se je uspel prebiti brez močneje poškodovanih vitalnih delov. Zvezne ladje so se umikale. Posadka je utrpela hude izgube, a je bila uspešna: vrnila se je z zalogo superblata, potrebnega za zvezno proizvodnjo.
    Gorazd pa je vendarle zbral pogum in povedal poveljniku svoje ladje, kaj raziskuje. Ideje je prvega moža plovila tako prevzela, da mu je ponudil pomoč celotne posadke. Odločili so se, da prebegnejo na Mars, kjer bi našli dokončen nadomestek blata in ga predstavili Zvezi Zemljanov. Tudi v kolonijah so morali delovati prikrito, saj so jih neutrudno iskali. Ladjo so zapustili na nenaseljenem območju, da bi zakrili sledi. Raziskave so bile naporne in zapletene in zdelo se je, da blatu ni kos noben človeški izum. Delo pa ni bilo zaman, kajti nekega dne se je Gorazdu posvetilo- navaden hlevski gnoj! Ta je imel skoraj enake, v bistvu še boljše učinke za pridelavo hrane. Pa še okolju je bil prijazen.
    Celotna posadka rušilca se je odpravila na Zemljo, kjer so svojo novo rešitev »blatnega« problema predstavili najvišjim osebnostim Zveze Zemljanov. Nekateri so se takoj strinjali s predlogom, da bi blato nadomestili z hlevskim gnojem, drugi so želeli zadevo preizkusiti v mnogih okoliščinah. Gorazd je svoj govor zaključil z rahlim očitkom: »Toliko bojev in sovražnosti - zaradi blata! Zdaj, upam, da se bo to končalo. Hlevski gnoj predstavlja idealno nadomestitev, njegova proizvodnja je ekološka in enostavna … Blato bi lahko uporabili za posodobitev vesoljskih ladij. Namesto gumijastih medvedkov bil bilo novo strelivo!« Ideja je bila genialna in morala bi zapolnili luknjo v sistemu, ki je enostavno moral biti boljši.
    Zvezno gospodarstvo je začelo proizvodnjo s polno paro; njena flota je bila tehnično prenovljena; v rokah so imeli novo obrambno sredstvo, ki je vzbujalo strah in trepet sovražnikom Zveze Zemljanov. Blato je izgubilo stari sijaj. Zaradi tolikih let rabe v živilski industriji in človeški družbi si je prislužilo posebno omembo v arhivih Zveze Zemljanov, ki vsebujejo vse prejšnje zapise. Prenehanje spopadov Zveze z drugimi vrstami je privedlo do dokončnega miru v osončju, galaktični boji pa nimajo pravega konca. Gorazd je postal eden vodilnih znanstvenikov v Zvezi Zemljanov in bil skupaj s ostalo posadko galaktičnega rušilca odlikovan. Zaradi zaslug v »blatnih vojnah« in izuma nadomestku blata je bil odlikovan z najvišjo nagrado. Njegovih potovanj s floto po osončju je bilo konec, čeprav je občasno obiskal Luno in Mars.
Ko je nekoč pripovedoval o odkritju lastnosti hlevskega gnoja, je dejal: »Vedno nam je bil tik pred nosom, jaz pa nisem videl njegovih čudovitih učinkov!« Nekateri ljudje so ga primerjali z Einsteinom, vendar je sam ostal skromen in večino svojega dobička daroval dobrodelnim organizacijam.
    Tako se konča zgodba o Gorazdu, neustrašnem bojevniku in znanstveniku, ki je prišel iz preteklosti in družbo popeljal v obdobje dolgega miru v osončju. Končalo se je tudi poglavje zgodovine o blatu. Iz jedra živilske proizvodnje je bilo premeščeno v sredstvo za obrambo Zveze Zemljanov, vendar se njegova pot še ni povsem končala. Nov začetek pa je doživel tudi hlevski gnoj, ki je prevzel njegov pomen. Konec je še eden: ustavitev občasnih roparskih pohodov Zvezne flote, ki je pod novim vodstvom le še obrambno sredstvo. Močno oslabljena in na popravilu nikoli ne zapusti meja Zveze Zemljanov.
    Zvezd na nebu je veliko. Je mar dobro, da obiščemo vsako in pogledamo v vsak kotiček vesolja? Menda ne.
Prav gotovo pa je tole: kar se začne, se tudi konča, saj tudi zvezde umirajo in tudi galaksije niso večne. Koncev je veliko. Za nas pa naj bo najpomembnejši tisti, ki končuje navdih te zgodbe in konča idejo-prereže nit. Vendar šele potem, ko je iz niti nastalo blago.
In ta konec je lahko le eden: KONEC BLATNIH VOJN!

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune