ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [85/172]  Naprej >>

NAJ OSTANE SKRIVNOST
Urša Kavčič, 8.c

    I. DAN: Megastično odkritje
Podstreha tetke Milke ni od muh. Ko sem zadnjič brskala po tisti zaprašeni skrinji, sem na dnu našla star zvezek. In ko sem ga z zanimanjem prebirala, sem na neki strani opazila načrt motorja »exLight«. Zraven je bil zemljevid našega osončja. Obrnila sem skoraj že prozoren list papirja in na drugi strani je pisalo, kako ga je treba pravilno sestaviti in kako zelo je treba biti previden in natančen. Bolj sem se poglobila v neke čačke v kotu. Bila sta datum in pa podpis tistega, ki je ta načrt po vsej verjetnosti narisal.
    Kar posmejalo se mi je, ko je na podstrešje pritekel še moj mlajši bratec Miha. Z vsem glasom se je drl: »Umik! Vsi člani posadke na krov! ... Hej, Maruška! Kaj pa delaš?« Zvezek sem skrila za hrbet in na hitro zaprla skrinjo. Najmanj si želim, da bi šla ta nadloga z mano. Mihec je le čudno pogledal, zamahnil z roko in stekel po stopnicah. Oddahnila sem si ter se ozrla naokrog. Tam v kotu je bilo veliko platno, nekaj pa je ležalo pod njim. Prav potiho sem se sprehodila do te reči in iz same radovednosti dvignila platno. Ta stvar pod njim je bila videti kot nekakšno vozilo, le da ni bilo dokončano. Imelo je nekakšno obliko motorja (malo bolj okroglo in zaprto, ampak obliko motorja).
    Ponovno sem odprla zvezek in si natančneje ogledala skico načrta. »Pa saj... to je to! Motor strica Toneta. Govoril je o svoji neskončni želji in o tem, kako zelo rad bi poletel v vesolje. Ampak, kaj naj zdaj? Stric je tako ali tako že mrtev. Kaj naj naredim?!« Na sedežu pa je bil pripet listič, na katerem je pisalo:
»Dragi ti, ki bereš! Ta motor je moje srce. In če si slučajno kaj brskal po Milkini skrinji, si verjetno naletel na moj zvezek. Na petindvajseti strani boš našel načrte, tako, da boš ta motor lahko sestalil do konca. Bolezen in smrt sta mi iztrgala kladivo in klešče iz rok. Prosim, pomagaj mi. Vedi, da bom ves čas v mislih s tabo. Motor ni le navadna kripa. Z njim boš lahko poletel v vesolje in tam raziskoval planete. Tega jaz nisem mogel storiti. Stric Tone.«
    Brez obotavljanja sem vzela v roko kladivo in začela delati po načrtu. Ni bilo lahko, a počasi se daleč pride. Tako sem še pozno ponoči pritrdila zadnje kolo. Potem sem ga nekaj časa le nemo opazovala. Kako neki je lahko stric dobil tako mega idejo? Res je izgledal super. Nekoliko kasneje sem si pripravila hrano, obleke, ropurut, lekadol, pižamo, vzglavnik, odejo, spodnje perilo in vložke (če me slučajno do časa menstruacije še ne do nazaj). Mami nisem povedala, da grem, ker bi mi verjetno zraven dala še Mihca in od super mega bombastičnega raziskovanja ne bi ostalo nič. Ta mali falot bi vse postavil na glavo. Tako ali tako je bil pa na motorju prostor le za eno osebo.
    Komaj sem čakala, da se bom vozila med zvezdami. Znova sem listala po zvezku in preverjala, če je vse uredu. Kazalo je odlično, a kaj, ko me je poklicala teta in sem morala iti spat. Rekla sem si: »Bom že jutri uredila,« in stekla s podstrehe.
    II. DAN: Potovanje
    Ko sem se zbudila, je bila še vedno tema. Vsi ostali so še trdno spali. Vse potrebno je bilo že pripravljeno, zato sem se splazila po stopnicah do podstrešja. »To bo majhen podvig za človeka, a velik za človeštvo!« sem si ves čas ponavljala. Saj je bilo približno tako slišati na televiziji, mar ne? Še enkrat sem pregledala motor, če je vse skladalo z načrtom in nato se je moje divje potovanje začelo.
    Usedla sem se na exLight in vžgala motor. Naredila sem prve metre. Presenetljivo, kako lahko se ga je vozilo. Poletela sva brez kakršnih koli problemov. Odločila sem se, da bom šla samo do Lune in mogoče tam nabrala spominčke za svojo družino. Letela sva zelo visoko. Mimo so švigali kometi, bilo je mrzlo in zvezde so se močno svetile. Sonca ni bilo videti, zato je bilo zelo temno in se ni skoraj nič videlo. Vedno hitreje sva se bližala Luni, moje vznemirjenje pa je raslo in raslo.
    A kar na enkrat se je pred nama pojavila neka velika okrogla stvar, ki je prekrila Luno. Bila je nekako podobna Zemlji, a mnogo manjša. V hipu sem zavirala. Z motorjem sva se spustila do tal, ki pa so bila kot zemlja, trava ali nekaj takega. Pogledala sem se naokrog in za samo zaslišala glas: »Kaj delata ti in tvoja ladja na mojem dvorišču?«
    V strahu sem se obrnila in zagledala človeka (vsaj izgledal je tako). Zanimivo! Bil je isti, kot vsi drugi na Zemlji. Le da nisem vedela, katerega spola je. Takoj mi je pojasnil, da mu je ime Harz. Ampak je bil pa zelo lep. Ponudil se mi je, da mi pokaže, njihov kraj in skupaj sva odšla po cesti. Bila je podobna naši, vozila pa so bila enaka kot moj motor. Čudno … Stric je bil očitno res pameten.
    Ostala sem en dan, da sem si lahko ogledala njihovo življenje. Presenetljivo! Živijo podobno, kot mi na Zemlji, le da se veliko več zabavajo. Planet sploh ni videti onesnažen. Vse je zeleno in zrak je bolj čist. Res se da vdihniti. Gore so čudovite, imajo pa tudi široke reke, ob katerih živi veliko živali. Le-te niso enake našim. So večje in imajo mehko dlako. Ljudje živijo v sožitju z naravo.
    Vprašala sem Harza, če mogoče ve, kako se ta planet imenuje, pa je odgovoril, da nima pojma in da planet po vsej verjetnosti nima imena. Nad tem sem se zamislila: Če ta ogromna krogla nima imena, ga lahko poimenujem jaz. Lahko bi se imenoval po stricu in bi bil Tone. Ampak to se sliši preveč domače. Kaj pa Anton? Ne ne ne! Preveč uradno. Mogoče Antonio. To je spevno ... italijansko. Ja, zakaj bi ga poimenovala italijansko?! Nato pa mi je padlo na misel: TONČEK! Tako sem klicala strica, ko sem bila še čisto majhna. No, zato sem mu dala ima Tonček. Mislim, da bi se tu dalo sijajno živeti.
    Prav na Tončka bi se neskončno rada preselila. Ampak najprej bo še malo prebrskala po internetu na spletni strani zveze Nasa, da se prepričam, da tega planeta res še ni nihče odkril. Ne bi rada, da se kaj zakomplicira. Za ta planet sem povedala samo vam in želim si, da se ne bi kaj preveč razširilo naokoli. Naj ostane skrivnost. Psssssssst.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune