ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [86/172]  Naprej >>

Srečanje
Dejan Rupnik, OŠ Tabor Logatec

    Piše se leto 2149 in pravkar na Zemlji pustošijo tornadi in cunamiji, vročinski vali po vsem svetu dosegajo čez 50 stopinj Celzija, ledu na Arktiki in Antarktiki ni več… Svet propada…
    Ravno v tem trenutku je vesoljska ladja ZEVS 13 prebila Zemeljsko atmosfero. Člani odprave so general Lojze Vozel, dr. Matjaž Medved, Srečko Meh, Marko Zajec in Žiga Kovač. Ladjo so poslali vesolje z namenom, da njena posadka odkrije domnevne Nezemljane, kajti radarji na Zemlji so zaznali gibanje na Marsu. Ljudje so ob tej novici ponoreli- novico so seveda raztrosili novinarji- kajti začeli so si domišljati, da jim bodo Marsovci pomagali in rešili Zemljo pred propadom.
    Ladja je že vse bliže Marsu…
» Približujete se planetu Mars« je oznanil elektronski glas iz zvočnika. » Začelo se bo odštevanje- 100, 99, 98, …« Medtem ko je glas odšteval, je general Lojze z radarjem že pregledoval površino planeta.
» Si že kaj opazil?« ga je vprašal Žiga.
» Zaenkrat še nič,« mu je odgovoril Lojze. » Zdi se, kot da bi se vse pogreznilo v zemljo.«
Iz zvočnika se je zaslišalo:» Samo še 10 sekund do pristanka ladje: 10, 9, …3, 2, 1,«
- Ladja je z glasnim 'dum' pristala na Marsovem površju.
» Pripravite si opremo, čez 15 minut se začne izkrcanje« je po zvočniku povedal Lojze.
    Čez 15 minut so bili v vsi člani odprave zunaj. Lojze je začel takoj dajati navodila:
» Jaz in Srečko greva skupaj v levo, ostali pa pojdite v desno smer.« Skupini sta se razdelili in krenili vsaka svojo smer.
    Lojze in Srečko sta šla naprej po ravni, s kreatorji posejani planoti,nato pa sta zavila bolj severno. Tam je Lojze prižgal svoj prenosni radar.
» Spet nič,« je rekel, a ravno, ko je hotel ugasniti napravo, se je na ekranu pojavila majhna pika. » Hej!« je zaklical Srečku, ki je ravno preučeval skalo čudne oblike.
» Kaj je?« ga je vprašal Srečko. Lojze mu je s kretnjo pokazal naj mu sledi.
» Si kaj opazil?« ga je z zanimanjem vprašal Srečko, a Lojze mu je samo pokimal.
    Ko sta po petih minutah prišla do kraja od katerega je prihajal signal, sta se začudeno ozrla okrog sebe in začudeno ugotovila da tam ni nič.
» Si prepričan, da sva na pravem kraju?« je vprašal Srečko.
» Skoraj zagotovo je signal prihajal od tu,« mu je odvrnil Lojze.
» No, meni se zdi, da tu ne bova nič našla,« je rekel Srečko in se obrnil, da bi šel. A kar na enkrat je otrpnil, kajti pred njim je stal- Nezemljan. bitje je bilo veliko približno meter in pol, imelo je nekoliko bledikasto polt, velike roke in stopala, na katerih je bilo po sedem prstov. Drugače pa je bilo še kar podobno ljudem- dvoje oči, nos, …- če seveda odštejemo velika koničasta ušesa. Ravno tako je Nezemljan imel kratke lase, oblečen pa je bil v čudno vesoljsko obleko. Lojze in Srečko sta kot okamenela zrla v bitje pred njima. Oba sta se že prej pripravila na možnost srečanja z Nezemljanom, a to je presegalo vsa njuna pričakovanja. Tudi bitje je zrlo v njiju. Od obeh astronavtov se je najprej opogumil Lojze. Z roko je pokazal na sebe in Srečka in rekel:
» Jaz Lojze on Srečko- midva Zemljana,« z roko je pokazal proti Zemlji. » Midva prišla v miru.« Oba sta nato z strahom in radovednostjo opazovala, kako bo Nezemljan reagiral. Kar naenkrat je vesoljček spregovoril: » Jaz pa sem Blaubla, predstavnik tega planeta, ki me je moja vrsta predlagala za to nalogo.« Če je Lojzeta in Srečka prej popolnoma osupnila Nezemljanova podoba, pa je bilo to popolnoma preveč.
» Ti govoriš naš jezik?!« je komaj spregovoril Srečko.
» Seveda, kaj sta pa mislila?« mu je v smehu odgovoril Blaubla.
» Toda, kako… ah saj ni važno.«
» Kakšno nalogo pa si prej omenjal, mmm… Blaubla?« je vprašal Lojze.
» Da vas poiščem, ko boste prišli na naš planet in vam predstavim, da boste videli, da mi Marsovci nismo tako nasilna in zlobna bitja, kot jih prikazujete vi- Zemljani.«
No v eni stvari sva si že enaka, si je mislil Lojze.
» Pridita Zemljana,« ju je pozval Blaubla. » Pridita, razkazal vama bom naše domovanje.«
» Kje pa sploh živite? Že 30 let zelo pozorno spremljamo vaš planet, pa nismo nič odkrili,« je z zanimanjem vprašal Lojze.
» Na to pa je naše ljudstvo posebej ponosno- živimo pod zemljo!« je ponosno rekel Blaubla.
» No, to pa bi nudilo odgovor na marsikatero vprašanje!« je presenečeno vzkliknil Srečko. Nato sta astronavta odšla za Blaublajem.
    Po 30 minutni hoji so prišli do velikanskega kreatorja. Tu je Blaubla potegnil iz žepa majhen, črn daljinec okrogle oblike, katerega središče je bil bel gumb. Ko je pritisnil nanj, se je kreator odprl in pokazalo se je dolgo, strmo, vijugasto kovinsko stopnišče. Spustili so se po njem. Med potjo je Srečko vprašal: » Ali vsi Marsovci govorite naš jezik?«
» Ne. Samo jaz in še nekaj višjih predstavnik smo se učili tega jezika.«
    Po približno 200 stopnicah so prišli do nekakšnega dvigala in vstopili vanj. Dvigalo se je spustilo in po 20 sekundah so se ustavili.
» Sledita mi,« ju je pozval Blaubla. Ko sta izstopila iz dvigala sta ugotovila, da stojita na vrhu gromozanske stolpnice. Vseokrog stolpnice se je razprostiralo mesto, ki mu ni bilo videti konca. Stavbe čudnih oblik, široke ceste in še mnogo drugih čudes- ja to je resnično spominjalo na mesto, ki ste si ga predstavljala, a še vedno ju je veličina mesta osupnila. Nebo je bilo kot narisano, kajti za iluzijo neba se je videlo nazobčano, narisano nebo. » Dobrodošla v našem Mestu, ki se imenuje kar po našem planetu- Mars,« je rekel Blaubla.
» So vsa mesta tako velika kot je to?« je vprašal Lojze.
» Ne vsi prebivalci Marsa živimo v tem mestu,« mu je odgovoril Blaubla.
» Kaj?!« je vzkliknil Srečko. » Kako pa se prehranjujte, kje je kaj narave, zakaj…«
» Na vsa vprašanja vama bom odgovoril v svojem stanovanju,« ga je prekinil Blaubla. Potem je astronavta popeljal do svojega stanovanja, ki je bilo v isti stavbi, kot so pristali z dvigalom.
    » Kar vstopita notri,« ju je pozval Blaubla. » Pa tudi vajini vesoljski obleki lahko slečeta, kajti tu je ne potrebujeta več.« Ko so vsi slekli svoje vesoljske obleke, ju je Marsovec pozval, da sta mu sledila do prostora, ki je bil podoben jedilnici. Tu sta se usedla na okrogla stola, ki sta bila brez naslonjala, Blaubla pa je nekam izginil. Čez kako minuto se je vrnil z dvema polnima kupoma s hrano. » To je naša najljubša sladica,« je rekel in astronavtoma dal vsakomur po eno kupo. » Upam da vama bo teknila!« jima je še zaželel. V vsaki kupi je bila zapičena žlica. Lojze je povohal hrano.
Fuj, smrdi kot po klopotcih, si je mislil in se spačil. Tudi Srečko je reagiral enako in vprašal:
» Kaj, za vraga, pa je to?!«
» To je- smetano zmešamo s…,« Vesoljček je malo pomislil, da bi našel pravi izraz, » …s hlajenimi klopotci.«
» No, če malo pomisliva,« sta hitro rekla oba, » sploh nisva lačna,« in odrinila kupi stran od sebe.
» Pa nič,« je skomignil Blaubla z rameni, » ne vesta, kaj zamujata…«
» Vseeno hvala,« je še hitro rekel Lojze, da ne bi bil Vesoljček užaljen.
» No, potem je pa čas, da vama malo predstavim našo vrsto,« je rekel Blaubla. » Kot sem že prej omenil, vsi živimo v enem mestu, ki šteje 100 milijonov prebivalcev…« Tako je Marsovec Blaubla začel razlagati astronavtoma o njihovi vrsti. Srečko in Lojze sta dobila odgovor na vsa njuna vprašanja in tako izvedela, da so Marsovci starejša vrsta od ljudi, da je Mesto Mars obdano z 100- krat več narave, kot je veliko mesto in da to Naravo obkroža še večje Morje, da za njihovo vrsto skrbijo roboti, ki pridelujejo hrano v Naravi. Ko sta izvedela še večino o njihovi kulturi in bontonu, ki ga obvlada vsak Marsovec, sta v sebi začutila veliko nelagodje, kajti v primerjavi z Marsovci je bilo človeško ljudstvo videti, kot kup podivjanih hord, ki hočejo uničiti svoj planet in sebe.
    Tako sta po 11 urah izvedela pravzaprav vse o Marsovcih, vendar še vedno nista dobila odgovora na vprašanje, ki bi mogoče rešilo obstoj Zemlje in človeštva. Srečko, ki se ni mogel več zadrževati, je takoj vprašal: » Ali poznate rešitev, kako rešiti naš planet pred propadom?«
    Takrat sta prvič videla Vesoljca resnično zaskrbljenega: » No, skoraj bi pozabil glavni del naloge! Hmm, kako naj začnem? Videli smo, kako ste vi ljudje reagirali, ko ste nas opazili na vaših radarjih. Želite našo pomoč, vendar imamo za vas žalostno novico- ne moremo. Kljub vsakršnemu trudu bi se svet se bo zavil, čez kakih 50 let, v led. Dobra stran tega je, da do ledena doba trajala samo 100- 150 let in da bo potem svet očiščen večina škodljivih snovi.« Astronavta sta bila zalo razočarana, kajti nadejala sta se da bodo marsovci pomagali človeštvu.
» Mislim, da naju posadka že pogreša« je rekel Lojze. Blaubla se je strinjal z njim in ju je odpeljal do mesta, kjer so se prvič srečali. Tu so si stisnili roke, se poslovili in odšli vsak v svojo smer.
    Ko sta Lojze in Srečko prišla do ZEVS- a 13, so ju njuni rojaki pozdravili z vzkliki in objemi, kajti mislili so, da sta umrla. Nato so ju začeli radovedno spraševati,kje sta bila, a jim nista hotela povedati. Po neštetih poskusih so ju le nehali nadlegovati in skupaj so se odpravili proti ' materi Zemlji'.
    Čez 3 dni na novinarski konferenci…
» Gospod Lojze, ali ste vi in vaša ekipa odkrili domnevne Nezemljane?« je vprašala mlada novinarka v sprednji vrsti.
» Ne, Nezemljani so čista izmišljotina, verjetno je prišlo samo do napake v radarju,« ji je z narejenim nasmeškom odgovoril Lojze.
» Kje pa ste bili, ko so vaju pogrešali,« je vprašal starejši možakar v kotu in pokazal na Srečka in Lojzeta.
» Izgubila sva se,« je spet odgovoril Lojze. Tako se je nadaljevala konferenca, a na vprašanja, ki so se tikala izginotja Lojzeta in Srečka, sta slednja odgovarjala z molkom.
    Po koncu konference sta se Lojze in Srečko dobila za nekim vogalom. Ko se je prepričal, da ni nikogar blizu, je Srečko rekel Lojzetu: » Si prepričan, da sva ravnala prav, ko sva zamolčala resnico?«
» Samo zamisli se, kaj bi naredili ljudje, če bi jo. Kar reci jim, da naprednejša civilizacija nima rešitve za nas,« mu je odvrnil Lojze. » Ljudje bi ponoreli in bi želeli iztrebiti Marsovce, jim skaziti mir in uničiti njihovo civilizacijo.«
» Najbrž imaš prav,« se je strinjal Srečko. Nato sta se razšla in nikomur nista zaupala njune skrivnosti in tako nihče drug ni izvedel za Marsovce in Blaublaja.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune