ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [88/172]  Naprej >>

Dnevnik zadnjega upanja
Barbara Mavrič, OŠ Ivanjkovci, 8.a

    Torek, 6.2.2943
    Odkar živimo na tem planetu s temi čudnimi bitji, nas je vedno manj. Mislili smo, da je nezaseden. Z Zemlje smo se odselili zaradi ozonske luknje. Ozona okoli Zemlje več ni. Vse, kar smo prinesli od tam, so nam vzeli. Res upam, da bo nekoč te moje zapiske o Zemlji in o drugih planetih nekdo našel in jih znal uporabiti.
    Sobota, 9.2.2943
    Že nekaj dni nisem jedel. Čeprav je moja celica polna različnih formul, za katere na srečo ta bitja ne vedo, kaj pomenijo, mi še ni uspelo uiti. Edini sem. Vse so pobili. Ne vem, zakaj so me pustili živega? Za vse oddaje, ki sem jih videl o nezemljanih, verjamem, da so resnične. Ves ta čas so nas opazovali in čakali na ugoden trenutek, ko nas s svojimi mislimi uničijo.
    Nedelja, 10.2.2943
    ¾∙42.53sa+a678,3∙„cos“:2Җش924665۞♫…
Kdor bo vedel, kaj to pomeni, nas bo rešil. Nikoli še nisem videl takšnih naprav, kot me obdajajo tukaj. Živa bitja kar umirajo. Svet ne obstaja. Ta planet je takšen, kot bi na njem že od nekdaj vladala suša, nanj svetita kar dve zvezdi in edino, česar se bojijo ti stvori, je voda.
    Sreda, 13.2.2943
    Le kje naj dobim vodo? Na tem planetu je ni mogoče najti. To je najgrozljivejše, kar si sploh lahko predstavljam. Od tu vidim Zemljo, oziroma kar je od nje ostalo. Zdaj si res želim umreti. Mogoče smo sami krivi, ker smo preveč „hodili” in se potepali po vesolju. Nekatere stvari bi morale ostati neopažene in neraziskane.
    Četrtek, 14.2.2943
    Ta dnevnik bom pustil tukaj. Poskusil bom pobegniti. Čeprav vem, da me bo stalo življenja, bom poskusil. Mogoče je to moje zadnje upanje, ali pa ga že dolgo ni. To so moji zadnji zapiski. Sploh mi ni žal za mojo odločitev, ker čutim, da tudi tu umiram. Edino, kar me skrbi, je moja ljuba hči Kala in njeno življenje. Moj konec se bliža.
    Epilog:
    Profesor je poskusil pobegniti, a mu ni uspelo. Formulo je našla njegova hči skupaj z dnevnikom. Ko ga je prebrala, je čutila njegovo bolečino in zraven jokala. Ubili so vse, ki so prišli z Zemlje. Kala je rešila Zemljo s svojo ljubeznijo in upanjem, da se bo tam znova razvilo življenje in se pridružila očetu.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune