ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [91/172]  Naprej >>

Potovanje na neznani planet
Anja Sevljak, OŠ Ivana Kavčiča Izlake, 8. razred

    Bil je oblačen sredin dan. Razmišljala sem o prihodnosti in o tem, da bi lahko potovala na neznan planet. Kmalu me je preletel občutek, da lahko poskusim.
    Kar naenkrat sem pred hišo zagledala srebrno, veliko in svetlečo vesoljsko ladjo. Odšla sem k njej in jo odprla. Notri je bil prostor za upravljanje te ladje in prostor za počitek. Usedla sem se vanjo in jo prižgala. Letela sem. Ne vem, kam naj bi letela, toda šla sem proti vesolju. Bila je noč in k sreči me ni nihče videl. Pot je dolgo trajala. Čez približno eno leto sem bila na neznanem planetu. Tam je bilo čudno. Bilo je veliko gor in modrih travnikov. Ljudje so bili čudni, saj so bili brez las. Odprla sem pokrov vesoljske ladje in ugotovila, da je na tem planetu zelo hladno. Odšla sem ven in k meni so prišli ljudje, ki niso govorili slovensko. Slišati je bilo, kot bi oponašali živali. Stekla sem stran in zagledala nekaj čudnega, sluzastega in mastnega. Ker je vesoljska ladja znali tudi govoriti, mi je natančno opisala to stvar. To naj bi bila neke vrste žival. Spominjala je na žabo, toda bila je živordeče barve. Vse je bilo zelo čudno in hkrati zanimivo. Ko sem hodila naprej, sem zagledala veliko zgradbo okrogle oblike. Vrata so bila zelo drugačna od naših. Vse je bilo drugačno. Vstopila sem v zgradbo, toda s strahom. Nisem vedela, kaj naj pričakujem. Stavba je bila prazna, brez ljudi. Le pohištvo je bilo notri. Bilo je zelo lepo in zanimivo. Stene so bile steklene, da se je vse videlo. Miza sploh ni stala na tleh, pač pa je lebdela v zraku. Ko sem si dodobra ogledala vse prostore, sem odšla ven. Zagledala sem človeka, ki se je močno razlikoval od drugih. Bil je visok, bele polti in modrih las. Bil je moški. Celo govoriti je znal. Predstavil se mi je. Začel mi je govoriti o sebi. Temu moškemu je bilo Galus. Bil je Slovenec, ki je priletel na ta neznan planet. Domačini so ga spremenili in živi že več kot 500 let. Povedal je tudi, da se ta planet imenuje Anix. Zanimivo ga je bilo poslušati, saj je govoril kot kakšen robot. Bil je prijazen in govoril je šale. Dolgo sva hodila po tem planetu in pokazal mi je vse skrite kotičke in nasploh cel Anix. To spoznavanje planeta je trajalo kar eno leto in pol. Namreč, Anix je bil ogromen planet.
    Na Anixu mi ni bilo preveč všeč, zato sem se s težkim srcem poslovila od Galusa in odšla. Čakal me je spet naporen let proti domu. Domov sem prišla pozno zvečer. Svojo vesoljsko ladjo sem parkirala kar na našem vrtu in odšla skozi okno v mojo sobo. V sobi je bilo drugače kot takrat, preden sem šla. Bila sem utrujena in hitro sem zaspala. Ko sem se zjutraj zbudila, se je zgodilo nekaj čudnega. Soba je bila ista kot takrat, preden sem šla. Ko pa sem pogledala skozi okno, na vrtu ni bilo več vesoljske ladje. Kmalu sem ugotovila, da so vse bile le sanje. Zelo sem bila zadovoljna s svojo domišljijo in sanjami. Vzela sem dnevnik in začela vse zapisovati. Upala sem samo še to, da se bo potovanje nadaljevalo in nikoli končalo.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune