ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [92/172]  Naprej >>

Vesoljsko popotovanje
Matjaž Bogša, Oš Ivanjkovci, 8.a

Smo leta 2222 in vse televizijske oddaje govorijo o prvem mestu na Marsu. Na žalost še mesta nismo začeli naseljevati, ker je Mars še vedno oblegan s neidentificiranimi letečimi predmeti. Ampak tukaj se začne moja naloga. Sem poveljnik vesoljskega oporišča na Luni in naša naloga je, da odženemo vsakega, kdor oblega Mars, kajti na Zemlji se stvari vedno bolj slabšajo. Ozonske plasti ni več in ljudje umirajo od kožnega raka . Prvi dan odprave proti Marsu smo ugotovili, da so nanoroboti, to so majhni parazitski robotki, uničili vse naše ladje, razen stare rakete iz leta 2009, ki pa ni delovala že veliko let. Ker je te robote težko odpraviti, so nam iz Zemlje poslali rezervno ladjo, s katero se moramo odpraviti proti Marsu. Končno smo vzleteli, nakar zaslišimo veliki pok in naenkrat se pred nami pojavi bela svetloba, ki pa prav hitro izgine. Ladjo smo obrnili, da bi odleteli nazaj, ampak za nami ni bilo ničesar . Sprva smo domnevali, da sanjamo . Ampak radarji so nam pokazali, da smo v neznani dimenziji. Odločili smo se, da bomo vklopili svetlobni pogon. Meni kot poveljniku ladje seveda ni bilo vseeno, ker naloge ne bomo opravili. Na vesti bomo imeli milijone mrtvih ljudi. Začel sem miriti svoje vojake, ker so bili zelo panični. Po desetih minutah svetlobne vožnje smo pred sabo zagledali ogromno kroglo, ki je bila naravnost podobna Zemlji. Naš merilnik je izmeril, da je krogla sto krat večja od našega sonca. In kar na enkrat smo izgubili vso energijo v ladji. Z neznansko hitrostjo nas je krogla vlekla k sebi, ampak začeli smo se ustavljati in na koncu smo pristali. Sprejem ni bil preveč veličasten, orožje vseh vrst je bilo uprto v nas. Skušal sem komunikatirati z njimi, ampak nazaj sem dobival le vibracije, ki so mi skoraj scvrle možgane. Naenkrat nas je blisk iz nekakšnega solarnega orožja oslepil. Ko se nam je vid povrnil, smo sedeli za mizo, za katero so sedeli prav tako en človek, robot, na enem izmed stolov je bila podoba človeka, vendar iz nekakšne plazmične energije, ki je od njega samo sijala. Z nami je prvi spregovoril človek, seveda v angleščini. Čudili smo se, kako pozna našo govorico. Povedal nam je, da so oni trije predstavniki planeta, ki se imenuje Kalipso tri. Odgovoril sem mu:,,Mi smo ljudje, ki prihajamo iz planeta Zemlja, galaksije mlečna cesta. »Seveda so nas takoj prepoznali, ker je njihova tehnika bila ena največjih in najrazvitejših, kar obstaja. Ko so nam vse povedali, sem jim pojasnil naš problem. Vedeli so, da ne skrbimo preveč za naš planet, zato nad našim obiskom niso boli preveč navdušeni. Ampak zaskrbljeni so postali, ko sem jim še povedal za oblegan Mars. Tudi oblegance so prepoznali, naj bi bili nekakšni triceratonci, ki osvajajo galaksije. Takoj so nas oborožili s spejsšateri, ki so bile napredne puške našega snajpera. Domet njihovih pušk je bil neverjetnih 5 milijonov kilometrov! Naložili so nas v meddimenzisko ladjo. Ko smo prišli do Plutona, ki je že dolgo izbrisan planet, smo začeli z napadom. Topovi so v manj kot pol ure izbrisali tricertonce z našega obzorja. Pojavil se je pa naslednji problem. Na Marsu ni bilo dovolj prostora, zato so večino Zemljanov evakuirali na Kalipso, tri ostale pa na Mars. Le šestdeset let po tem je Zemlji sledila katastrofa, Veliki pok, pri katerem je umrla vsa reševalna posadka, ostali so pa preživeli.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune