ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [93/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Kaja Pancar, OŠ Trebnje, 8.c

    Piše se leto 5612. Ravno včeraj je neki marsovski fant po imenu Jupit odkril staro knjigo. Bila je vsa zaprašena. Zabrisal je zaprašene platnice in ugotovil, da je to star dnevnik neke gospe z imenom Astra Kometič. Ko pa je pogledal še leto zapisa ga je skoraj kap! Ta dnevnik je bil star 1516 let. Jupit ga je brez obotavljanja odnesel na policijo. Danes pa že po celem Marsu znano kaj je včeraj odkril. Dnevnik je prišel v roke tudi piscem, ki so ga celotnega na roke prepisali in mu dodali še nekaj pisateljskih dogodivščin. Sedaj pa bom prebrala nekaj odlomkov iz Astrinega dnevnika.
    Piše se 15.5.1096. Dobro se spominjam, ko sem približno 1 let nazaj živela še na planetu Zemlja. Takrat so bili lepi časi, ki jih zlepa ne pozabiš. Zelo mi je bilo hudo, ko sem izvedela da je včeraj ob 5. uri popoldne razneslo Zemljo. Bilo me je kar malo strah ker sem se bala, da se bodo ostanki Zemlje zaleteli v Mars in nas pokončali. Vendar je najhujše že mimo. Skoraj vsi Zemljani smo se sprijaznili in sedaj živimo novo življenje . Domove smo si zgradili iz sluzastih okroglih kamnov, in streho iz strjenih človeških iztrebkov. Na začetku mi niso bile ravno všeč, vendar saj veste kako pravi pregovor »ljubo doma kdor ga ima«. Mesto na katerega smo se naselili
smo poimenovali Sapien, kar po latinsko pomeni človek.
    Piše se leto 1097. Mnogi znanstveniki si niso še danes dali miru, kaj je izven mesta Sapien. Ko sem danes zjutraj slišala govorice, da se neki pustolovci na lastno
odgovornost odpravljajo na izlet okoli Marsa me je prešinila neka misel. Malo nenavadna ampak je zame velika priložnost. Odločila sem se oditi z njimi. Ko so ostali slišali to novico so preprosto mislili, da se mi je zmešalo. Vendar meni se ni zdelo tako. Že od nekdaj sem rada raziskovala in zdaj ko imam priložnost jo bom tudi izkoristila. Za na pot smo dobili 10 kisikovih jeklenk in veliko sreče izrečene iz ust svojih bližnjih. Ko smo odhajali iz mesta sem skoraj jokala. Vendar sem se zadržala. Po eni strani me je bilo strah, da se ne bomo nikoli več vrnili, po drugi strani pa je to zame neopisljiva pustolovščina. Sklenila sem da bom ves ta čas pisala dnevnik, čeprav bi morala misliti na kaj bolj pomembnega.
    Hodili smo 5 dni in prispeli na veliko pečino. Ko smo stopili na vrh in se zagledali v dolino nas je skoraj kap. V dolini se je razprostiralo veliko mesto. Njihovi prebivalci pa so bili marsovci, kar me je na začetku kar malo šokiralo. Marsovec je bil rumene barve, imel je 3 zelene oči, roza lase in ušesi so bili podobni okroglim izrastkom. Na začetku so mi vsi delovali kot kake pošasti, vendar sem s časoma ugotovila da so navadni po obnašanju podobni ljudem. Kot vedno sem jaz storila prvi korak in se odpravila v dolino. Ko sem prispela so me vsi debelo gledali. Po kratkem razmisleku sem ugotovila, da se sporazumevajo v angleščini. Nato sem jih spraševala razne reči, in iz njih izvlekla, da so marsovčki s šolo prišli na ekskurzijo na Zemljo. Ko pa sem jih vprašala kako, da jih ni nihče videl je bil odgovor tak: »Vsi marsovčki so vzeli grozip, tako, da so bili nevidni.« In tako približno so potekala naša sporazumevanja.
    Res mi je žal da 1 teden nisem nič zapisala v dnevnik, zato bom zdaj vse to nadoknadila. Piše se 3.12.1099. Vsi pustolovci in seveda jaz ter nekaj marsovcev smo se vrnili nazaj v Sapien in ostalim poročali kaj se nam je vse pripetilo in jim predstavili ta čudna bitja za katera sploh nismo vedeli da obstajajo. Sedaj smo se prebivalci mesta Sapien in marsovci domenili, da se bomo združili in skušali sodelovati na gospodarskem, gradbenem, raziskovalnem, prehranskem področju in še mnogo drugih. Moje mnenje je, da bomo kot dva različna sveta živih bitij dobro skupaj sodelovali.
    To je bil zadnji prebrani odlomek iz Astrinega dnevnika, ki je nekaj mesecev po izdaji tako zaslovel, da so ga prebrali prav vsi marsovci. Le nekaj me še vedno muči. Zakaj je Astrid prav tu nehala pisati dnevnik , če pa je bila še tako mlada in bi imela še marsikaj napisati? Tega sedaj nihče ne ve, ampak tako slavna, dobra in zanimiva knjiga pa še ni bila dolgo zatem napisana na celem Marsu.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune