ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [95/172]  Naprej >>

Novo življenje
Maja Casar, OŠ Bogojina, 8. razred

    »Pozor, pozor!« se je zaslišalo iz dnevne sobe. Voditelj popoldanskega dnevnika je nadaljeval: »Znanstveniki so sporočili, da naj bi po ugotovitvah na planetu, na katerem živimo, kmalu »potonile« vse celine. Zaradi učinka tople grede na našo Zemljo naj bi se v naslednjih dneh močno povečala temperatura zraka. Zaradi teh in še mnogih drugih dejavnikov na Zemlji ne bodo več primerne razmere za življenje na njej.
    Predstavniki držav so se že zbrali v ZDA v Washingtonu, kjer so se dogovorili, kako bomo živeli v prihodnosti. Že nekaj let so delali na novih prevoznih sredstvih, t.i. super hitrih raketah, ki naj bi nas v samo trinajstih urah pripeljale do planeta Muriton, ki so ga na novo odkrili. Na njem bi bilo možno preživeti. Na planet naj bi se odpravili čez dva tedna, ko bodo pripravljene vse super hitre rakete. Sporočajo, da naj si vsi pripravimo vse potrebno in da naj se čez dva tedna zberemo na letališču. Slišimo se spet jutri. Nasvidenje.«
    Z mamo sva se spogledali. Od presenečenja je padla s kavča. Obe sva se zasmejali in kmalu stekli iz dnevne sobe. Mama je že poklicala očeta v službo, da bi mu povedala novico. Stekla sem v sobo in pripravila vse potrebno. Bila sem vznemirjena, saj me je bilo strah, kako bo na novem planetu.
    Vklopila sem svoj trilifon in poklicala prijateljico Nušo. Naenkrat se je pred mano pojavila Nuša v 3D merilu: »Si slišala, da bomo morali čez dva tedna oditi na nov planet Muriton?« »Malo prej je povedal po poročilih. Strah me je,« sem bila prestrašena in vznemirjena od novega izziva. »Baterija je prazna. Baterija je prazna!« je začel tuliti trilofon. »Moram iti, ker se bo trilifon kmalu spraznil in še do konca se moram pripraviti. Adijo!« Hitro sem se poslovila in kmalu je trilifon tulil: »Napolni baterijo za uporabo.«
    Nadaljevala sem s pripravo. Dnevi so hitro minevali. Ugotovila sem, da imam res veliko nepotrebnih stvari. Ko sem našla svoje prve copatke, sem se odločila, da bom tudi svoje »spomine« vzela s sabo. Kmalu se je znočilo in…
    »Vstopite v prvo super raketo!« se je zaslišalo iz glavnega stolpa. Opozarjali so nas, da moramo čim prej oditi. Dva tedna čakanja na odhod sta bila zelo mučna. Vsi smo bili vznemirjeni pred novim svetom, ki se nam odpira. Jaz, mama, oče in sestra smo se »vkrcali« v eno izmed prvih hitrih raket, ki so se odpravile proti planetu Muritonu.
    Kovčke so nam položili v poseben zaboj, saj je bila raketa zelo velika in je imela veliko prostora. Potovali smo se še s petimi družinami. Z mano je bila tudi moja prijateljica Nuša. Usedli smo se v raketo. Začelo se je odštevanje pred odrivom. Tudi meni je v prsih odbijalo srce v ritmu odštevanja. »Tri,« je začelo in bitje srca je bilo čedalje glasnejše. »Dva,« še malo in ne bo vrnitve. »Enaa!« je glasno zaklicalo, poveljnik naše rakete pa je že pritisnil na stikalo in že smo bili v zraku. Skoraj s svetlobno hitrostjo smo bili že visoko nad oblaki, kmalu pa smo se znašli med zvezdami.
    »Uaau!« smo vsi zaklicali v en glas in opazovali zvezde. Bila sem presenečena nad lepoto, ki smo jo zagledali v vesolju. Z odprtimi usti smo opazovali dogajanje. Poveljnik je zopet pritisnil neko tipko in kmalu nas je vse poneslo proti stropu rakete. »Auč!« je zaklical fant, ki je bil z drugo družino. Opazili smo, da lebdimo. Ugotovila sem, da je poveljnik pritisnil tipko breztežnosti.
    Kotalili smo se in delali salte. »Mama, glej,« je rekla moja sestra in že naredila salto v zraku. Veselo smo ji zaploskali. Ko sem se hotela oprijeti mame, me je prekopicnilo. Vsi smo se zasmejali. Od akrobacij smo bili vsi utrujeni in smo si želeli malo odpočiti. Spala sem naslednjih deset ur. Ne vem, kako je bilo to možno, vendar me je mama kmalu zbudila. »Ljubica, glej. Skoraj smo prišli,« je govorila mama in s prstom kazala skozi okno.
    Vsi smo se postavili k oknu in zagledali velik živo zelen planet. Odseval je nekakšno svetlo roza rumeno svetlobo. Bili smo navdušeni nad planetom. Veliko lepše je izgledal v živo kot pa na slikah, ki so nam jih kazali po televiziji. »Skoraj smo prispeli. Planet, ki ga vidite, je Muriton,« nam je sporočil poveljnik. Kmalu smo zagledali še druge super hitre rakete.
    Poveljnik je nadaljeval s potjo. Kmalu nas je zdramil močan sunek. »Pristali smo!« Pogledala sem očeta in se mu nasmehnila, v hipu pa sva že oba skočila skozi vrata. Bili smo prvi, ki smo prispeli na cilj.
    Zelenje se je razprostiralo okoli nas. Nekaj metrov stran sem zagledala majhen potoček. Ko sem se uzrla še dlje po dolini, se je nekaj premaknilo. Pogledala sem še bolj in zagledala nekaj živo roza barve. Tega je bilo še več in pomikalo se je proti nam. Bilo jih je veliko. Imeli so glave v obliki srca – kot ljubezen. Kratke roke s tremi prsti. Na glavi so imeli dve očesi, ki sta bili oranžne barve. Imeli so krogom podobne t.i. noge.
    Začudeno smo jih gledali, ko se je naenkrat oglasil poveljnik: »To so Muritonci, prebivalci tega planeta. Dovolili so nam, da se naselimo na njihovem planetu.« Bili smo presenečeni, vendar smo se kmalu začeli sporazumevati z njimi.
    Za vsako družino je bila pripravljena hiša. Naša je bila živo rumene barve in odsevala je svetlo svetlobo. Vrata so bila na senzor. Takoj ko so začutila, da se bližajo pravi stanovalci te hiše, so se odprla. V njej je bilo veliko prostora, televizor je bil v 3D merilu.
    Življenje na novem planetu je bilo veliko drugačno od življenja na planetu Zemlja. Ker smo zaradi naše malomarnosti, onesnaževanja in brezbrižnosti »uničili« planet Zemlja, smo svoja dejanja želeli izboljšati na novem planetu. Nismo gradili novih trgovskih centrov, saj je vsak imel samo tisto, kar je potreboval. Ljudje smo se začeli več družiti.
    Sam planet je izžareval neko pozitivno energijo, vladala je ljubezen. Ljudje nismo več gledali tako na materialne vrednote, nismo izkoriščali dobrin tega planeta samo, da bi sebi, na škodo Muritona, olajšali življenje. Nekega dne smo se vsi zbrali v hiši pred 3D televizorjem, saj so nam hoteli sporočiti pomembno novico.
    »Naš nekdanji dom Zemljo je včeraj ob treh razneslo. Na planetu se je tako povišala temperatura, da je izhlapela vsa voda, poginile so vse živali, ki so ostale, rastline so se posušile… Na Zemljo sta s sunkovito hitrostjo in s premerom sto kilometrov treščila dva asteroida. Zaradi močnega sunka se je na Zemlji temperatura še povečala in Zemlja je eksplodirala. Oblasti poročajo, da smo se dobro odločili, ko smo se odmaknili s planeta. Varovati moramo naš novi planet, da se ne bo našim prihodnjim generacijam zopet potrebno seliti. Lep dan še naprej!« je zaključil voditelj in vsem nam so pritekle solze po licu, saj je bila Zemlja naš dom zelo dolgo časa.
    Ko smo se zvečer dobili s prijatelji, sosedi, Muritonci (ki so na nas naredili pozitivni vtiis in nam z dejanji pokazali, kako varovati planet in širiti ljubezen), smo se o našem nekdanjem planetu pogovorili in sklenili, da bomo z novim ravnali veliko boljše. Luna, ki je svetila svetlo modro, je bila Muritonova Luna. Z iskricami v očeh smo se obrnili proti njej in mislili na prihodnost.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune