|
Portal o astronavtiki in astronomiji
•
Centralno
Vesolje od leta 1997 |
|
Vesoljska potovanja v
prihodnosti
•
Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF |
Življenje na Marsu Vida Maver , OŠ Marije Vere, Kamnik, 8.a
Bilo je leta 2088. Znanstveniki so po dolgem času
raziskovanja na Marsu odkrili izvir vode, zato so tja nameravali poslati
odpravo. Nekaj vedoželjnih astronavtov je bilo pripravljenih oditi v vesolje
kljub nevarnosti, da se lahko kaj zgodi.
Pred odhodom so imeli veliko priprav o tem, kako ukrepati v
sili, o brezzračnem prostoru in o vseh pomembnih stvareh, za katere je dobro
vedeti.
Končno je napočil dan odhoda. Po televiziji jih je gledal ves
svet, kajti bili so prva odprava na Mars. Vsi so bili živčni, ko je poveljnik
postaje začel odštevati. Nato so vzleteli. Bilo jih je precej strah, kajti
raketo je močno treslo. Po dolgi vožnji so prispeli v Marsovo orbito. Zaradi
turbulenc jih je zopet močno treslo, a k sreči so imeli odlično usposobljenega
pilota in so pristali brez hujših problemov.
Vsi vznemirjeni so si oblekli skafandre, se ustrezno
pripravili in kot prvi ljudje stopili na Mars. Pogled ni bil preveč lep, kajti
prevladovala je puščava rdečkaste barve in nekaj skal. Okolica je bila precej
pusta. Nad razgledom so bili razočarani, dokler eden izmed njih ni v daljavi
zagledal nekaj podobnega drevesom. Vsi navdušeni so stekli tja. Pogled je bil
prečudovit, bila je neke vrste oaza in v njej polno raznovrstnih rastlin in
živali. Rastline vseh barv, oblik in vonjav, okoli njih polno neznanih živali,
vse je živelo v sožitju. Ker je bilo polno rastlin, so sklepali, da je v zraku
tudi kisik. Prostovoljec se je javil, da sname skafander. Vsi so nestrpno
čakali, kaj se bo zgodilo. In res, lahko je dihal! Največ življenja je bilo
okoli vode. Voda je bila čista in bistra kot solza. To, kar so videli
astronavti, človeško oko še nikoli ni.
Vsi so bili presrečni, saj so našli nov življenjski prostor.
Tam so hoteli ostati še dolgo, toda čas na Marsu teče hitreje kot na Zemlji,
kajti po Zemljinem času so bili tam že nekaj mesecev! Zato so morali oditi
domov. Pred odhodom so nabrali vzorce rastlin in naredili nekaj fotografij. Po
dolgem poletu nazaj so jih na Zemlji vsi navdušeno pozdravili. Vzorce rastlin so
prevzeli znanstveniki in odkrili zdravilo za virus HIV. Vsi so bili navdušeni
nad Marsom, ko so izvedeli, da je primeren za življenje. Znanstveniki so
postavili hipotezo, da je oaza na Marsu neke vrste zdravilišče, kateremu na
Zemlji ni podobnega.
Od takrat naprej so se na Mars ljudje množično naseljevali in
gradili blokovska naselja. Nekaj let po Marsovem času so živeli kot v raju, toda
danes, 50 let kasneje, se že kažejo posledice. Oaza ni več tako lepa kot včasih.
Voda ni več čista in bistra, temveč onesnažena in umazana, ni več raznovrstnega
rastlinstva in živalstva, ostala je le še sivina.
|
|