ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [98/172]  Naprej >>

Prihodnost je minljiva
Klara Vrečko, OŠ Frana Roša, 8.a

    Bil je res lep dan. Takih je dandanes zelo malo. Dni, ko si lahko zunaj. Se brezskrbno sprehajaš po asfaltu in ti ni treba neprenehoma gledati v zrak. Če nisi dovolj pozoren, se ti lahko zgodi, kar se je zgodilo mojemu sosedu Eneyu. Bil je nepreviden in ultravijolični žarki so ga dobesedno zažgali. Zato je res najbolje, da venomer gledaš v nebo. In če opaziš rdečo piko, ti ostane samo še bežanje. V minuti ali dveh se bo ta pikica razširila v pravo ogrinjalo, ki požge vse, na kar naleti.
    Torej, bil je lep dan. In na tak dan sem se jaz, skrivnostno imenovani Houry, sprehajal pod milim nebom. Pisalo se je leto 2909. 6. december 2909.
    Kmalu bo minilo devetsto dvanajst let, odkar sem se rodil. Ime Houry sem dobil, ko so odkrili napoj nesmrtnosti. Izumitelj je zahteval, da morajo vsi, ki bodo napoj pili, postati Houry. Smiselno pravilo. Kako pa naj bi se drugače prepoznali med seboj? Vsakih dvesto let se sestanemo in znanstvenik, ki je odkril napoj, nas pregleda, da ne bi prišlo do nezaželenih zapletov in bi nas presenetila smrt. Čaša nesmrtnosti? Dobil jo je tisti, čigar žep je bi poln in čigar misli so bile pametne in koristne. Čeprav sem na svetu že devetsto dvanajst let, je bilo leto 2909 nekaj posebnega.
    Ko sem tako hodil in užival v lepem dnevu- verjel sem, da bo to eden zadnjih- mi je nenadoma zazvonil fastfon. Pogledal sem, kdo kliče, a ker je bil moj fastfon na poti k fasttitelju ( popravljavec fastfonov), sem kaj kmalu ugotovil, da je bil moj pogled odveč, saj ni bilo zapisane niti šifre klicatelja, kaj šele, da bi bila vidna slika. Javil sem se in že ob hitrem pozdravu, ki mi ga je namenil klicatelj, sem vedel, kdo je na drugi strani linije. Bil je Geos. Odkritelj napoja nesmrtnosti. Ves zadihan je pričel govoriti, še preden sem uspel odzdraviti:«Houry, izjemno priložnost imam zate!« Nisem se zmenil za rahlo govorno napako, s katero se je že tudi sam sprijaznil.« Jutri gre Joanna na Mars. Zasledila je glasove!« Moral sem razmisliti, kaj mi hoče povedati. Omenil je Joanno, sem si rekel. In vesolje. Nekaj se dogaja. Joanna, njegova hči, gre v vesolje, in rad bi, da jo pospremim. Na to priložnost sem čakal že več kot osemsto let. Vse odkar so oznanili, da bodo odslej potovanja v vesolje dovoljena samo od Nase izbranim. Kakšna sreča. Geos je že več kot dvesto let v Nasi. » Ali želiš, da grem z njo?« Vedel sem, da me vabi. Kadar je omenil Joanno, je to pomenilo:«Prosim, pojdi z njo. Houry, to je odlična priložnost zate.« Okleval sem:« Kaj pa vem…« Nastala je tišina. »Prosim, prijatelj.« Prvič me je tako imenoval. V njegovem glasu sem lahko zaznal strah. Slutil sem, za kaj gre. Joanna, njegova uporniška, prelepa hči, hoče potovanje opraviti sama. In vedel je, da sem jaz edini, ki bi ga sprejela med posadko. Toda- jaz in njegova lepa hči… Videla se nisva že vsaj deset let. Ko sem ugotovil, da pri njej nimam možnosti, sem se umaknil. Menil sem, da bo tako najbolje… Saj ne bi smelo biti nič narobe, če bi ohranila strogo poslovni odnos.Tako sem se odločil, da bom Geosu naredil veselje in bom odšel z njo.
    Povedal mi je, da moram biti naslednji dan točen, saj me Joanna na krovu ne bo čakala. Ob osmi uri in šest minut sem bil pripravljen pred plovilom.
    Pred stotimi leti so Nasini ljudje izumili Updownko. Raketo, ki te v manj kot eni minuti popelje, kamor želiš. Samo povedati moraš sistemu in ko bo zaznal besedo, te bo pripeljel na želeno mesto.
    Joanna, ki me je takoj opazila, je zaklicala: »Če se misliš še v tej uri odpraviti, te prosim, da se slajdaš gor!« Vsega, kar je povedala, nisem razumel. Ampak, to je pač Joanna. Hoče biti neodvisna, posebna in samosvoja. »Ali lahko govoriš kot ostali, sicer bova imela med potovanjem precej težav … Drugače pa dober dan tudi tebi!« zavzdihnila je in mi nakazala, naj pridem gor.
    » In kakšen je najin načrt?« sem jo vprašal. Odgovorila je : » Ah, kaj res nikoli ničesar ne veš? Moški ste posebni.« Mislil sem si svoje. Nadaljevala je: » Torej. Na planetu sem slišala glasove. Ker osebe niso govorile našega jezika, jih nisem razumela. Zdi se mi, da so imeli podobno govorico kot mi.« Ko je razlagala, mi ni namenila niti enega pogleda. »Upam, da naju bodo prijazno sprejeli. Sicer pa imam s seboj tudi čipe.« Pokazala mi jih je. Bili so majhni in na pogled zelo nedolžni. Vendar se je za to majhno in čudno stvarco skrivalo orožje, ki v sekundi ubije najmanj 1000 ljudi. Upal sem, da nama jih ne bo treba uporabljati.
    Ko mi je vse natančno razložila, sva se odpravila. Trajalo je 30 sekund in že sva se bližala planetu Mars. Seveda sva bila zadovoljna, da se je vse izšlo. A ko sva prišla, ni bilo niti duha niti sluha o kakšnem Marsovcu. » Ali si prepričana, da si slišala glasove?« Bila je užaljena. »Seveda sem. In od tukaj ne grem prej, dokler se ne pojavijo lastniki glasov.« Potem je naenkrat zazvonil fastfon. Nisem vedel, da delujejo na Marsu. Javil sem se, a na drugi strani linije ni bilo slišati nikogar. Prekinil sem, nakar je zazvonilo še enkrat. Zdaj se je še Joanna začudila. To se je nato ponavljalo še kakšni dve uri. Ker mi je zvonjenje že paralo živce, sem telefon izključil. A še vedno je zvonil. Pilotka mi je povedala, kako me je pogrešala. Tega od nje nisem pričakoval. Presenečenja so najboljša. Še posebno, kadar so dobra. Ni res? Fastfon je po dveh urah prenehal zvoniti. Naenkrat je vse zajela tema. Dekle je imelo s seboj posebno žarnico in tako sva jo pritrdila na strop Updownke. Bilo naju je zelo strah. Sonca ni bilo več. Fastfon je zvonil, ker je sonce oddajalo več energije kot po navadi. In naprava je, ker deluje na sončno energijo, morala zvoniti. Tako nas je opozarjala. Morala sva hitro ukrepati. Pred nama se je pojavila slika. Bila je najina dežela, a na sliki je nekaj manjkalo. Manjkali so ljudje. Resnica, ki sva se jo zavedla, je bila kruta. Še bolj kruto pa je bilo to, da so bili na sliki Marsovci. Zlobno so se smejali. Vedela sva, zakaj jih ni tukaj. Odpravili so se na Zemljo, da bi uničili NAS. LJUDI. Zakaj? Joanna je našla pametno razlago. Pred dvema letoma je delala raziskavo o onesnaževanju. Ker mi onesnažujemo svoj planet, s tem vplivamo tudi na ostale planete v vesolju. In nekoč je nekje prebrala, da moramo biti pripravljeni na povračilni udarec. Kaznovani smo bili že s tem, da na soncu več nismo varni, da je stopnja umrljivost znižana za 15 let, da je na svetu le še pet vrst živali, neplovno morje, da je tropski deževni gozd že pred stotimi leti izginil iz obličja Zemlje, da je bilo v zraku le še malo kisika, tla pa prežeta z žveplovo kislino, a verjetno to ni bil zadnji udarec. Zdaj so se nam maščevali še Vesoljci.
    Časa za skrb ni bilo. Joanna je vedela, da ni več pomoči. Najpametnejša rešitev je bil pobeg v prostrano sosednjo galaksijo.
    Potovala sva dolgo, saj nisva vedela, če galaksija, na katero sva bila namenjena, obstaja. Zato Updownki nisva dala napotkov. Rekla sva le:« Naprej.«
    Zdaj potujeva. V vesolju sva že vsaj pet let, pa še vedno nisva našla žive duše ali planeta. Naenkrat je vse izginilo. Podrobneje sva raziskala vzroke za uničenje in našla pretresljivo resnico. Geos je vedel, da se bo to zgodilo.
    Upam, da ta zapis berete ljudje v moji preteklosti. Zaradi neskončnosti, v kateri sva z Joanno, so se časi pomešali. Potujeva s takšno hitrostjo, da ne vem več, v katerem času sva. Ker ni več let, je mogoče, da sva v preteklosti. Kmalu nama bo zmanjkalo energije, saj je sirup, ki nadomesti hrano, že pošel. Na voljo imava samo še pet let bivanja.
    Če lahko še kaj spremenite, storite. Ne čakajte. Lahko da se bo zdaj , zdaj zgodilo. Zgodilo to, da bo naenkrat vse izginilo.
    Nič ni neminljivo. Čuvajte tujo in tujo bo čuvalo Vas. Tujo je Zemlja.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune