ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [99/172]  Naprej >>

Kraljestvo Galaksija: Operacija Vesolje
Eva Prašnikar, OŠ Ivana Kavčiča Izlake, 8. razred

    »Erik! Pridi pogledat to!« Ana Maria je bila aktivna že zgodnje ure, ampak take razburjenosti nismo občutili še nikoli. Osupla sem: »Signal? Kako je to mogoče? Galaksija je vendar brez civilizacije, razen Zemlje.« Pridružili so se nama še Leon, Pavlina, Kristjan in končno tudi Erik. Leon je bil enako presenečen kot vsi ostali. »Tri tisoč svetlobnih let od Zemlje!« Odšli smo do našega šefa, gospoda SeAne in mu pokazali, najnovejše novice. »Edini način bo ta, da naredite vesoljsko plovilo in tja pošljete enoto. Izberite še pet ljudi, potem pa poskrbite za popolno tajnost!« Vsi smo bili navdušeni, da lahko vodimo takšno operacijo. Lotili smo se je še tisti trenutek. Naši enoti so se pridružili še Kelly Ree, najbolj priznan fizik in Pavlinin oče, Andi Gyera, najboljši v tehniki, Antoni Gyera, Andijev brat dvojček, računalničar, Eiias Perez, najboljši lažnivec na svetu in Diego Valdez, upokojeni vojak in agent CIE, ki zdaj živi umirjeno samotno življenje v San Diegu. Vodstvo ekipe je pograbil Kristjan. Andi je sestavil motor z zmogljivostjo 3 524 000 kilometrov na minuto. Za takšen motor pa smo potrebovali tudi posebno obliko plovila, ki naj bi bila podobna vijaku s šestimi kolobarji, kabino in špico. Kolobarji naj bi odpadali vsako drugo uro, dokler ne ostaneta le kabina in špica, v naslednjih dveh urah pa naj bi pristali v območje signala. Po tednu dni dela je bila ladja gotova. Bila je sijoče srebrne barve, sfedraste oblike z zelo tanko špico in dovajalcem kisika, ravno za 28 ur, kar je pomenilo, da ne smemo zapraviti niti minute, če hočemo priti tja in nazaj živi. Trenutek pred odpravo je prišla grozna vest o smrti žene gospoda Reeja in Pavlinine mame, tako smo izgubili dva člana, saj nista bila prisebna za potovanje v vesolje. Preostalih devet se nas je vkrcalo na krov in pričeli smo odštevati. Ladjo je upravljal Andi, preostali pa smo se trudili čimbolj umiriti in s tem porabiti čimmanj kisika. Ampak nekje se je zalomilo. Odpadel je delček z ladje in vse je kazalo tudi na okvaro dovajalca kisika, čakali pa sta nas še dve uri plovbe. Vse nas je bilo na smrt strah. Prišlo je do ogromnega sunka in trčili smo na neka tla. Naši izračuni so bili očitno nenatančni, kajti prišli smo na cilj.
    Nahajališče groze in princ Kanjana
    Vsi smo vedeli, da je neumno izstopiti, ampak če ne, bomo umrli. Začeli smo se dušiti in vse nas je zajela panika. Leon je padel na vrata in ta so se odprla. Mislili smo, da je po nas! Ampak zunaj je bila trava in kisik, prvi znaki življenja v vesolju. Vsi smo bili presunjeni in vsi smo umolknili. »Hej, ljudje! Odkrili smo nekaj novega, nov planet, novo življenje! Naš planet je pri koncu, vsi se trudijo poiskati novega! Našli smo ga! Ne razumete? Mi smo ga našli!« je tulil Leon, ampak bil je edini, ki se je veselil tega. Vsi drugi smo bili šokirani tukaj nam ni bilo všeč. Medtem, ko je Leon poljubljal tla je iz pobočja hriba prihajala neka zver, podobna hijeni in bivolu in bila je nenavadno neokusna in izgledala je hudobno. Pograbila je Leona in od takrat zanj nismo slišali nikoli več. Pričeli smo bežati, potem pa smo zagledali … ljudi! Eden od njih je napel lok in ubil pošast. Kristjan jih je previdno vprašal: »Kdo je vaš vodja?« Oglasil se je mož, ki je ubil pošast: »Jaz!« Umaknil je ščit, ki mu je zakrival obraz in prikazal se je mlad obraz, ki naj bi bil kakšno leto ali dve starejši od mene. Pričel je radovedno vpraševati: »Niste od tu, ne? Od kod ste?« Nato pa nam je povedal, da smo se znašli v Kanjanu, v Kraljestvu Galaksija. Svojim možem je ukazal, naj nas peljejo k njegovemu očetu. Ko smo prispeli, smo bili presenečeni, saj smo prišli v grad. Tu je bilo kot v srednjem veku, kmalu nam je postalo jasno, da je kraljestvo v vojni. Bili smo gostje v kraljestvu, toda nismo smeli iz grajske sobane, povsod po gradu so nas imeli na očeh. Edino, kar smo videli, so bile mrtve zveri, ljudje, ranjenci in zmaji. Opazili pa smo nekaj nenavadnega. Ljudje so kar na lepem skrivnostno izginjali in se pojavljali, v rokah pa so držali nekakšen čip. Eliasa tega dne nisem mogla najti, nekam je šel. A kmalu se je vrnil s čipom. Pokazal nam je njegovo delovanje. Ljudi je prinašal iz kraja v kraj. Preizkusila sem ga. Prišla sem na veliko bojišče. Niso se bojevali le ljudje, pač pa tudi nenavadni stvori in zveri. Eden od stvorov je planil po meni, ampak na srečo sem s pomočjo čipa zopet prišla na grad. »Sestrica, bleda si, kaj ti je?« je zaskrbelo Erika. Dobila sem preblisk. Večkrat jih imam in pogosto se prelevijo v resničnost. Poleg tega je bil ta zelo jasen. »Vsi bomo umrli,« sem dahnila brez premisleka. Od tistega trenutka se je skupina razdelila na dva dela, na enega s Kristjanom, Diegom in Ano Mario, ki so menili, da se mi je zmešalo in enega z Erikom, Eliasom, Andiem, Antonijem in z menoj. Pričela se je borba za čip in na koncu ga je dobila Ana Maria. Izginila je. Zopet sem imela nenavaden preblisk in videla njeno smrt ob stvoru, ki je pokončal Leona. Kaj se je zares zgodilo z njo, nismo izvedeli. Ko je čez nekaj dni prišel fant, ki nam je rešil življenje pa se je beda šele pričela. Diego in Kristjan sta mu zatrdila, da se mi pričenja mešati, da pravim, da bomo vsi pomrli. Ampak on jima je odgovoril: »Mogoče pa ima še prekleto prav ! Smo sredi vojne desetih svetov. Pet jih je človeških, ki v večini držimo skupaj, razen dveh, Venere in Marsa. Ostalih pet svetov je svet zveri in stvorov. Ti so se med sabo že dovolj pobijali, tako da je vseh pet pod vodstvom Šrekaniada, ki je v zavetju Venere in Marsa in bi radi uničil še nas. Z vašim prihodom ste naredili luknjo v ščitu, ki je Zemljane varoval od srednjega veka naprej.« Sklenili smo, da ne moremo ostati tu, še posebej, ker Zemlji grozi takšna grozota. Morali smo popraviti škodo.
    Povratek iz groze
    Andi je s Katijanovo pomočjo popravil ladjo, izdelali pa smo tudi nov ščit za varovanje vesolja. Lahko smo se odpravili domov. Znašli smo se v laboratoriju NASE in v njem našli Pavlino. Bila je obupana. Njen oče je naredil samomor, ko je izvedel za napačne izračune. Jaz, Erik, Elias, Andi, Antoni in Pavlina smo živi in zaradi potovanja in čipov ter velikih časovnih sunkov, smo vsi razen Pavline skoraj nesmrtni. Dobila sem še en preblisk. V njem smo vsi srečni in živi za večno.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune