Legendarni "oče praktične kozmonavtike" Sergej Pavlovič Koroljov bi 12. januarja letos dopolnil 100 let, a je 14. januarja 1966, po spodleteli operaciji, umrl. Po njegovi smrti je Sovjetska zveza izgubila tekmo z Združenimi državami Amerike za Luno, a dokler je živel, je ves čas vodila, čeprav je bila to tekma gospodarskega Davida z Goljatom. Za Koroljova bi rekel, da je bil človek, ki ni zapravil čarobnih trenutkov svojega življenja in ki je ogromno tvegal. Za vsa tveganja pa je prevzemal tudi polno odgovornost.

Koroljov ima največ zaslug za to, da je človeštvo leta 1957 vstopilo v obdobje kozmonavtike (astronavtike). Zaslužen je za prvi umetni satelit Sputnik, za Belko in Strelko, prve polete proti Luni, Veneri in Marsu, za prvi polet dveh vesoljskih ladij hkrati, za prvo žensko v vesolju, Valentino Tereškovo, za prvi vesoljski sprehod, Alekseja Leonova in za mnoge druge prve dosežke.

Za izstrelitev Sputnika in za polet Gagarina naj bi takrat strogo skrivanemu glavnemu vesoljskemu konstruktorju dvakrat želeli podeliti Nobelovo nagrado, a naj bi takratni predsednik Nikita Hruščov vsakič zavrnil sporočiti njegovo ime, češ da je za dosežek zaslužen ves sovjetski narod. Svet je izvedel za Koroljova šele po njegovi smrti, ko je izšla osmrtnica in so sledile na stotine knjig in tisoči člankov o njem. Mnogo kasneje se je izvedelo, da je bil pred drugo svetovno vojno v strašnem gulagu na Kolimi, a se je iz njega čudežno rešil. V slovenščini nimamo nobene knjige o Koroljovu in zanj ve manj ljudi kot za Wernherja von Brauna.

Koroljov pred izstrelitvijo Gagarina

Spomenik Koroljovu