Legendarni
"oče praktične kozmonavtike" Sergej Pavlovič Koroljov bi 12.
januarja letos dopolnil 100 let, a je 14. januarja 1966, po
spodleteli operaciji, umrl. Po njegovi smrti je Sovjetska
zveza izgubila tekmo z Združenimi državami Amerike za Luno, a
dokler je živel, je ves čas vodila, čeprav je bila to tekma
gospodarskega Davida z Goljatom. Za Koroljova bi rekel, da je
bil človek, ki ni zapravil čarobnih trenutkov svojega
življenja in ki je ogromno tvegal. Za vsa tveganja pa je
prevzemal tudi polno odgovornost.
Koroljov ima največ zaslug za to, da je človeštvo leta 1957
vstopilo v obdobje kozmonavtike (astronavtike). Zaslužen je za
prvi umetni satelit
Sputnik,
za Belko in Strelko, prve polete proti
Luni,
Veneri in
Marsu, za prvi polet
dveh vesoljskih ladij hkrati, za prvo žensko v vesolju,
Valentino Tereškovo,
za prvi vesoljski
sprehod, Alekseja Leonova in za mnoge druge prve dosežke.
Za izstrelitev Sputnika in za polet Gagarina naj bi takrat
strogo skrivanemu glavnemu vesoljskemu konstruktorju dvakrat
želeli podeliti Nobelovo nagrado, a naj bi takratni predsednik
Nikita Hruščov vsakič zavrnil sporočiti njegovo ime, češ da je
za dosežek zaslužen ves sovjetski narod. Svet je izvedel za
Koroljova šele po njegovi smrti, ko je izšla osmrtnica in so
sledile na stotine knjig in tisoči člankov o njem. Mnogo
kasneje se je izvedelo, da je bil pred drugo svetovno vojno v
strašnem gulagu na Kolimi, a se je iz njega čudežno rešil. V
slovenščini nimamo nobene knjige o Koroljovu in zanj ve manj
ljudi kot za Wernherja von Brauna. |